Slamnate in zelene strehe

Slamnate in zelene strehe. Kapa hiše je zaščita proti dežju, snegu in mrazu. In hkrati temperaturnim spremembam, zvoku in vetru. Navzlic temu varuje našo bivalno enoto v funkcijskem in estetskem smislu. Imenujemo jo kot zadnjo, peto fasado. Izbira kape je povezana z dejavniki, o katerih velja temeljito premisliti.

 

V prvi vrsti se moramo soočiti z dejstvi, ki jih ponuja naše okolje. S tistimi najbolj perečimi, ki bi bili ogrožajoči in najbolj izpostavljeni. Način pokrivanja je povezan tudi s prezračevalnim sistemom, samo obliko glede strmosti strehe pa pogojuje lega bivalne enote. Tam, kjer je večja količina padavin, si težje omislimo ravne, tako imenovane terasaste strehe. Medtem ko v mediteranskem podnebju to načeloma ni večji problem. Z naraščajočo količino padavin se pogojuje tudi padec, oziroma močnejša strmost strehe, ki obenem varuje tudi fasado.

Prekmurske hiše so v naši deželi prava posebnost in tako eko kot turistična zanimivost. Le trije mojstri – v Tvrdkovi, Sovjaku in Kraščih - se lotevajo starih običajev tovrstnega prekrivanja in sicer s slamo rži. Po žanjenju se slama spoji v snope in prepusti na njivi sušenju. Po določenem času, ko slama rži počiva pod streho, se začne povezovati v snope. Slamnata kapa hiše ima čudovito odpornost na točo, ki je značilen podnebni dejavnik v prekmurski pokrajini, obenem pa zelo dobro izolativnost.

Predelava slame rži se prične predvidoma julija; slama prvič ne sme biti preveč uležana in ne prekratka, ne predolga. Vsako leto se požanjejo hektari rži za prekrivanje streh. Za veliko ročnimi spretnostmi, potrpežljivostjo in spretnostjo se oblikuje zlatorumena kapa, ki ima neprecenljivo podnebno in tradicionalno vrednost.

Tovrstno rokodelstvo najdemo še na nekaterih koncih slovenskih pokrajin, vsekakor pa je to izročilo, ki ne bi smelo oditi mimo nas. Nekoč medsebojna pomoč in skrbna tehnologija, ki jo je obvladal marsikdo, danes pač redkost in vrlina pokrajine in posameznikov.

Tako imenovane slamnate škope »cimpranih hiš« oziroma »blatnjač« ohranjajo starejšo stavbno kmečko dediščino. Danes je ta dediščina vezana na ekskluzivne zahteve naročnika, ki si zaželijo svoj pravljični dom ali vrtno uto prekriti s slamo.

Tipična prekmurska hiša je bila tlorisno oblikovana v ključ in krita s slamo. Kasneje, ko pa so žitarice začeli gnojiti z umetnimi gnojili in je bila slama puhla in nekvalitetna, so slamnate strehe zamenjale strehe iz lesa in opeke. Slama je namreč vzdržala kvečjemu pet let, medtem ko je bila doba nekdanje slamnate strehe vezana na obdobje trideset do štirideset let. Premožnejši kmetje so v zadnjih letih 19. stoletja tipične hiške zamenjali z zidanimi.

Pri ohranjanju kulturne dediščine bi se morali v bodoče opirati na izročilo dedov in pradedov, ki so se desetletja in stoletja držali tradicionalnih vrednot in jih sedaj prilagajati novodobnosti tehnologije. Sodelovati bi morali tako etnografi, etnologi in ekologi v povezavi z graditelji in arhitekti. Namreč z ekološko gradnjo danes odkrivamo nekaj, kar je že od nekdaj veljalo v naši deželi.

Tako so zapisali o Lovrencu Krambergerju, ki je širil znanje »slamnatim pokrivačem«: »Svojo znanje o kritju streh s slamo, je prenašal na mlajše. Ponosen je bil na svojega učenca Antona Golnarja iz Sovjaka pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki danes kot podjetnik ohranja s slamo krite objekte po celi Sloveniji. Svoje slamokrovsko znanje je razkazoval tudi v sosednji Avstriji.«

Na gorenjskih strehah ni bilo tako na gosto slame kot na prekmurskih. Naj omenim, da so za ostrejše podnebje gorenjske pokrajine značilnejše skodle, lesena kritina, ki se uporablja danes samo še v stajah na pašnikih. To so deščice različnih dolžin, potekajo od spodaj navzgor, po letvah. Kasneje sta skodle nadomestila bobrovec in betonski špičak.

Zelene strehe je človek uporabljal že takorekoč v pradavnini, kasneje a v obliki travnatih ruš. Takšna ruša je nekoč vzdržala desetletja, današnja zelena streha se veže tudi na dobo stoletja. Z ozelenitvijo si lahko oblikujemo tako ravno kot tudi strmejšo streho. Dejansko pa naši primerki ozelenitve slonijo v obliki poglobljenih teras.

Z zeleno streho se nivo temperature močno zniža v primerjavi s klasično kritino. Kapo bivalne enote zelenje varuje pred krčenjem in raztezanjem, pred staranjem in obenem je zaščita proti sončnim žarkom. Odlično se prilagaja temperaturam glede na letni čas. Poleti hišo hladi, pozimi pa jo varuje pred vdorom hladnega zraka.

Zanimiva je že iz estetskega vidika, še bolj uporabna pa je s svojo pohodnostjo. Deluje kot nekakšna goba, ki je enkraten izolator in preprečuje vstop negativnim dejavnikom na zgradbo. Nekoč so zaradi vodotesnosti ozelenitvene strehe zahtevale precejšno debelino, z razvojem hidroizolacije pa je postopek zelo enostaven, vsekakor pa potrebuje strokovno roko.

Za ozelenitev si lahko omislimo aromatična zelišča in raznovrstne rastline, ki spremenijo streho v mali park. Celo sadno drevje, vodni elementi in stezice so lahko bujen okras naši bivalni enoti.

Ob odločitvi za ravno strukturo strehe se naša oaza zelenja lahko ogradi s steklom, v obliki zimskega vrta. Takšna terasa bo tudi pozimi burila oko in domišljijo. Zaradi dobre mikroklime in zadrževanja sončne energije pri tovrstni obliki strehe, je stvar še bolj ekološko zasnovana.

Razmišljajmo torej o naših kritinah malo širše in morda razvijemo kulturo funkcionalne bio-tehnike, s poudarkom na lepoti.