Moderno s preteklim staro in novo

Ste kdaj razmišljali pa bi svoje snovanje ambienta, ki bo popolnoma moderno in enostavno, začinili s preteklostjo? Moderno s preteklim staro in novo skupaj? Enostavni, izčiščeni elementi, poenostavljenih oblik, barv in tekstur v kombinaciji s kompleksimi formami, polnimi detaljev in značilnih fines.

Osnovni izraz minimalizma, ki narekuje manj je več, ponuja ugodje in udobje v prostoru prav zaradi svoje funkcije in neodvečnih oblik, ki lahko porušijo tovrstno ravnovesje. Funkcionalnost z njim preraste v smiselno, dovršeno formo, ki uporabniku omogoča enostavno kombiniranje materialov in posameznih oblik. Sodobno življenje potrebuje harmonijo in prefinjeno ravnovesje, naravne materiale in predvsem udobje bivanja. To je naša sodobna zgodba.

Ki pa ni nezdružljiva s preteklostjo. Preteklost je vendar del nas in prav tako je tudi minimalizem samo izčiščena forma vsega kar je nastalo v naši zgodovini. Povezuje vse tiste elemente in prvine, ki jih je poznala arhitektura, ki je nastajala skozi čas. Zato ni nič nenavadnega, če nekaj spomina nanjo obeleži tudi prostor, ki je oblikovan z duhom enostavnega minimalizma.

Kontrast, ki je izziv za marsikaterega oblikovalca ambientov, poslastica, kjer moraš točno določiti vse njene vsebine in biti pozoren na vsakršno malenkost.

Barok, artdeco, secesija, bidermajer, altdeutsch in minimalizem. To kar danes poznamo pod minimalizem, je bila nekoč secesija – odsev elegance in neizmernega razkošja. Uporabljali so jo premožni meščani, z veliko mero okusa in predanosti. Med enim in drugim ni praktično nobene podobnosti, njuna uporabnost pa je visokokvalitetna. Razlika med njima je tudi v tem, da danes minimalizma ne koristijo samo premožni, pač pa večina mlade populacije in tudi starejša generacija mu je vedno bolj naklonjena.

Kar je zanimivo pri uporabi minimalizma je, da z oblikami lahko prostoru vdahnemo zelo globok vtis, seveda s pravilno izbiro, ki ima poseben čar in s tem tudi dušo. Ali pa ga popolnoma razvrednotimo in mu dušo celo odvzamemo. Kar je seveda na nek način tudi reflekcija sodobnosti – hitenje, brezčasnost, ne posvečanje malenkostim, odmik od notranjega miru in ravnovesja. In če z vsem tem stanjem notranjosti vkorakamo še v popolnoma brezčuten prostor, je naše bivanje dejansko razvrednoteno.

To pa vsekakor ni namen sodobne arhitekture, ki je refleksija časa, vendar še vseeno potrebuje presežek tega in seveda estetiko. In tu je spoj s preteklostjo lahko posrečena varianta tistega, kar nas navdahne k novemu življenju in prijetnemu domačemu okolju.

S primernim doziranjem preteklosti. Vsak prefinjeno oblikovan prostor in kotiček ima svojo zgodbo in svojo formo. S premišljenostjo. Zato potrebuje le dodaten detalj, ki ga bo oplemenitil. Starino, bogate oblike in odsevom časa, ki se bo spojila s sodobnostjo. Z estetsko in umetniško vrednostjo. Napolni nas z ljubeznijo in odnosom do nje.

Star detalj nas bogati z lastno identiteto in s tem, kar je bilo nekoč in prerašča v naš čas. Spomin na nekaj plemenitega. Lahko je meščansko ali kmečko. Pečat osebne note, tudi dediščine ali pa se preprosto odpravimo na nakup v starinarnico.

Nasvet oblikovalca bo vsekakor dobrodošel, če se hočemo s prostorom dobro počutiti. Tudi etnografska značilnost starine je za ambient zelo pomembna. Naš kraj in sosednji ima svoje značilnosti, daljne dežele pa imajo svoj pečat preteklosti.

Bivanje z obliko. Torej v prvi vrsti s funkcijo in nato začimbo preteklega.