Dekor v kulturi bivanja

Dekor v kulturi bivanja kot pojem sega v zgodovino obstoja človeka. Najprimarnejši stik s tem pojmom predstavljajo obredne oblike komunikacije, ki jih je človek uporabljal v oblikah simboličnega pomena, s pridihom poduhovljenega značaja. Torej je ravno simbolika tista, ki zaznamuje značaj dekor. Vsaj njegov izvor.

Redkokdaj je dekor samo po sebi umeven, vedno je prepleten z določenimi asociacijami, simboli in preteklostjo. Seveda pa je predstava o določenem liku subjektivnega pomena - domišljije in izkušnje.

Tako so mojstrski pojem dekorja zaznomovali preko antike, renesanse, baroka , secesije, dadaizma in kubizma. Vsako obdobje je poseben temelj, ki ga poznamo pod današnjo uporabo dekoraterstva.

Z uporabo dekorja oblikujemo estetsko vrednoto, ki posledično vpliva na kvaliteto prostora in bivanja v njem.

Podobno kot barva je vsak lik, ki zaznamuje pojem dekor pojav, na katerega se človek odzove emocionalno in zaznamuje psihološki moment.

Narava nam skoraj neposredno vliva v ambient podatke o razporejanju oblik v prostoru, ki so poglavitno tako z uporabo barv kot dekorativnih elementov. Človek torej asociativno dojem ureditev v prostoru v vsakdanjem stiku z naravo, kar se izrazito kaže pri izbiri materialov in njihovih imitacij, ki se jih v današnjih trendih pogosto poslužujemo.

Trenutni in vsesplošni tredni posnemajo naravo skozi stoletja – oblike vitic, trav, valoviti obrisi hribov in valov, ravnine horizota, pokončnice dreves povezane z rastjo. Vse to je samo narava. V vsaki obliki, ki je vezana na prostor, ujamemo košček nje. Popolnoma instinktivno.

Zatorej je človek nehote pristaš večne harmonije, tako v življenjskem slogu, kot v kulturi bivanja. Težnjo po skladnosti med oblikami in barvami mu je zapisala narava.

Čut za prostorsko oblikovanje, svetlobo in zračnost, barvno urejanje in dobro počutje v prostoru je povezan z osnovno materijo in hkrati izkušnjami, ki jih ob tem pridobivamo. Tako se odnos uporabnika do prostora odraža v njegovi statusni simboliki in individualnih potrebah, ki jih zadovoljuje tudi skozi prostor.

Zato kultura bivanja ni zanemarljivega pomena in ji z vsakim dnem namenjamo večjo in večjo pozornost. Dekorater je torej »vezni člen«, ki poskuša  individualne zahteve uporabnika povezati z lastnim znanjem, kar pa vseeno ni prav enostavna naloga. Estetiko poglobiti v funkcijo ali obratno.

Obenem je vedno več uporabnikov, ki jim niso indiferentni do prostora v katerem bivajo in delajo. Kar je seveda velika prednost, da se naši ambienti razvijajo v skladu z našimi potrebami.